Simpozij Goldman Sachs o revolucionarnih tehnologijah umetne inteligence 2026 v Londonu – Zakaj optimizacija odločanja postaja konkurenčna prednost

Na povabilo podjetja Goldman Sachs v Londonu sem imel priložnost sodelovati na simpoziju Goldman Sachs Disruptive Technology Symposium 2026. V številnih pogovorih z vlagatelji, tehnološkimi podjetji in odločevalci iz različnih panog se je pokazal jasen skupni imenovalec: o rasti ne odločajo »več projekti«, temveč matematično optimalna izbira, vrstni red in kombinacija investicijskih projektov.

Zakaj StratePlan sodi v kontekst disruptivnih tehnologij

Povabilo na simpozij Goldman Sachs Disruptive Technology Symposium za nas poudarja ključno točko: preobrat ne nastane le zaradi novih modelov umetne inteligence ali novih tehnologij – temveč tudi zaradi načina, kako podjetja sprejemajo odločitve.

Prav tu pride v igro StratePlan. Matematična optimizacija odločitev o naložbah v osnovna sredstva (CAPEX) spreminja proces, ki je v mnogih podjetjih še danes močno zaznamovan z individualnimi ocenami, seznami prioritet, proračunskimi pogajanji in ponavljajočimi se ponovnimi izračuni.

Namesto da bi posamezne naložbe ocenjevali eno za drugo, StratePlan obravnava celoten seznam CAPEX kot matematični problem odločanja in izračuna, katera kombinacija naložb v okviru dejanskih omejitev podjetja ustvarja najvišjo skupno vrednost.

Dejstvo, da se o tem pristopu razpravlja v okviru simpozija o disruptivnih tehnologijah, kaže, kako močno se premika fokus: od umetne inteligence kot orodja za analizo k umetni inteligenci in matematični optimizaciji kot podlagi za boljše poslovne odločitve.

Ponavljajoča se tema v številnih pogovorih

Še posebej je bilo opazno, kako pogosto se je potrdil strukturni problem: podjetja že zdavnaj ne razmišljajo več le v okviru kratkoročnih proračunov, ampak v okviru 3-, 4-, 5- ali 10-letnih načrtov. Prav to ustvarja temeljni izziv: ni »ene same« investicijske odločitve, temveč hkrati na ducate ali celo na stotine možnih projektov – ob omejitvah glede proračuna, zmogljivosti, tveganja in strategije.

Odločilno vprašanje zato ni več: Ali je projekt A dober? Ampak: Katera kombinacija vseh možnih projektov ustvarja največji donos naložbe (ROI) ob upoštevanju realnih omejitev?

Prav tu se začne matematična optimizacija.

S povečanjem števila projektov, časovnih obdobij in omejitev se namreč število možnih kombinacij odločitev močno poveča. Kar se v majhnih portfeljih še zdi obvladljivo z izkušnjami, Excelovimi modeli ali klasičnimi postopki določanja prednostnih nalog, se hitro razvije v kombinatorni problem odločanja.

Dr. Georg Schlesinger, matematik in član Schrödingerjevega inštituta na Univerzi na Dunaju, na kratko opiše pomen tega pristopa v povezavi s StratePlanom:

»StratePlan obravnava matematično izjemno zanimivo temo: s povečanjem števila naložbenih možnosti in dodatnih pogojev se kompleksnost zelo hitro povečuje. Matematična optimizacija omogoča obvladovanje te kompleksnosti in sistematično izpeljavo boljših odločitev iz množice možnih kombinacij.«

Dr. Georg Schlesinger
matematik in član Schrödingerjevega inštituta na Univerzi na Dunaju

Prav v tem po mojem mnenju leži ena od osrednjih sprememb v upravljanju podjetij: kompleksnosti ni treba zmanjševati, da bi lahko sprejemali odločitve. Z matematičnim pristopom jo je mogoče obvladati.

StratePlan se prav na tej točki začne. Namesto da se projekte ocenjuje le posamično in nato razvršča po prioritetah, se naložbeni portfelj obravnava kot povezan matematični problem odločanja.

Učinek se začne že pri izhodišču: globalno optimum

Kdor svoje investicijsko okolje obravnava kot celoten sistem in na tej podlagi izračuna optimalno izhodiščno pozicijo portfelja, ne začne z naključno ali zgodovinsko oblikovano razvrstitvijo po prioritetah, temveč z matematično optimiziranim portfeljem.

Ta izhodiščna pozicija temeljito spremeni strateško vodenje, saj vsaka nadaljnja odločitev temelji na že optimiziranem portfelju.

Razlika je znatna: klasične investicijske odločitve se pogosto osredotočajo na to, kateri projekti se zdijo privlačni posamično. Matematična optimizacija pa se osredotoča na to, katera kombinacija vseh razpoložljivih projektov ob danih omejitvah ustvarja najvišjo skupno vrednost.

Optimizacijski cikel, ki traja več let

Ta učinek se še posebej močno kaže v večletnih načrtovalnih obdobjih. Z letno ponovno optimizacijo portfelja projektov nastane neprekinjen strateški cikel:

1. Vsi investicijski projekti se skupaj modelirajo kot portfelj.
2. Izvede se matematično najbolj donosna kombinacija.
3. Nezavezana likvidnost se ohrani in prenese v naslednje poslovno leto.
4. Novi projekti, spremenjeni okvirni pogoji in dodatno razpoložljivi proračun se vključijo v naslednji izračun.
5. Celotni portfelj se ponovno matematično optimizira.

Sčasoma tako nastane sistem neprekinjene optimizacije portfelja. Kapital, učinek in strateška jasnost se medsebojno krepijo.

V obdobju 3, 4, 5 ali 10 let se tako oblikuje krog optimizacije, rasti proračuna in strateškega učinka – in s tem strukturna konkurenčna prednost.

Pomembno: projekti ne izginejo – postanejo bolje pozicionirani

Točka, ki je bila potrjena v številnih pogovorih: v optimiziranem investicijskem sistemu projekti niso nujno »zavrnjeni«.

Lahko se jim določi nova prednostna naloga, prestavi čas izvedbe ali jih strateško bolje pozicionira, da v optimalnem trenutku in ob upoštevanju ustreznih omejitev prispevajo čim več k celotnemu portfelju.

To spreminja tudi razpravo v vodstvu in upravnem odboru: posamezni projekti ne tekmujejo več med seboj v izoliranem okolju. Namesto tega postane jasno, katera kombinacija v katerem trenutku ustvarja najvišjo vrednost podjetja.

Od obstoječega seznama CAPEX do optimalnega investicijskega portfelja

Za to optimizacijo ni potreben nov podatkovni svet. Izhodišče za StratePlan je obstoječi seznam CAPEX podjetja.

Naložbeni projekti, ki so v njej vključeni, se skupaj z ustreznimi parametri – na primer obsegom naložbe, pričakovanim donosom, trajanjem, prednostnimi nalogami in odvisnostmi – ter omejitvami, specifičnimi za podjetje, prenesejo v matematični optimizacijski model.

Odločilno vprašanje torej ni več:

Kateri posamezni CAPEX-projekt je najboljši?

temveč:

Katera kombinacija obstoječih CAPEX-projektov ustvari največjo skupno vrednost ob danih proračunih, časovnih okvirih in omejitvah?

StratePlan omogoča matematično obvladovanje kombinatorne kompleksnosti, ki stoji v ozadju, in iz obstoječih investicijskih projektov izračuna najvrednejšo sestavo portfelja.

S tem se težišče premakne z izolirane ocene posameznih projektov na optimizacijo celotnega portfelja CAPEX.

To je ključnega pomena: podjetje lahko razpolaga z zelo dobrimi posameznimi projekti, a kljub temu ne učinkovito razporeja kapital, če ne upošteva skupnega učinka njihove kombinacije.

Prav v tem je moč StratePlana: podjetja nimajo potrebe, da bi na novo izumljala svoje načrtovanje naložb. Mi optimiziramo tisto, kar že obstaja.

Sklep: kakovost odločanja postane konkurenčna prednost

Simpozij Goldman Sachs o disruptivnih tehnologijah mi je še enkrat jasno pokazal, da ključna konkurenčna prednost v prihodnjih letih ne izhaja zgolj iz novih tehnologij, temveč iz sistematično boljših odločitev pri razporeditvi kapitala.

Bolj ko postajajo podjetja, investicijski programi in strateške odvisnosti kompleksni, bolj pomembna postaja sposobnost, da te kompleksnosti ne le razumemo, temveč jo tudi matematično obvladamo.

Kdor matematično optimira svoje naložbene portfelje, ne le poveča vrednost posameznih projektov, temveč optimira razporeditev kapitala v celotnem podjetju in v obdobju več let.

»Vsako podjetje ima pravico do največjega dobička.«

S tem ni mišljena kratkoročna maksimacija dobička, temveč čim boljša izraba kapitala, virov in časa – na podlagi logike odločanja, ki upošteva dejanski kombinatorični značaj naložb.

Kompleksnost pri tem ni problem. Odločilno vprašanje je, ali razpolagamo z matematiko, s katero jo lahko obvladamo.